Priznam. Prišle so mi do živega. Me pahnile v skoraj obsedeno pregledovanje in pranje. In tudi povzročile manjši ustvarjalni krč, ki na srečo počasi popušča. Govorim o "domačih ljubljenčkih", ki nikomur niso prav nič ljubi. In čeprav nikoli nisem bila strašna dolgolaska, mi do striženja vseeno ni bilo (sem pa v nekem najslabšem momentu skoraj prijela za škarje in mašinco). Ker lasje.. So le lasje. Kako smo se prejšnji teden spopadali z uškami je opisal že moj Mož, jaz dodajam samo še tole.. Ne zaupajte napisom na šamponih proti ušem! S prijetnim vonjem po žvečilnih gumijih in podobno. Japajade! Mogoče res ne smrdi strašansko, ampak na laseh vseeno pusti zelo močan vonj. In ta vonj, pa naj na začetku še tako lepo diši po bombonih, spominja (in opominja) na to, da so se v laseh udomačile male živalce. In ta občutek resnično ni prijeten. Veselje, ko si lase končno umiješ z dobrim, starim šamponom.. Neprecenljivo.
5 komentarjev:
Hihi. Te male zverinice! ;) Samo, da je mimo.
Uff, to sem jaz v vrtcu fasala…mami mi je vsak dan pregledovala lase, je že ene 20 let od tega. Res ni prijetno=)
http://itislovelyfood.blogspot.com
Me kar vse srbi že ko berem. Nadloga od hudiča-pa oprosti izrazu.
Upam, da so spakirale in odšle za vedno od vas.
Lp Tamara
Uf, tudi jaz se še spomnim prečesavanja in kopeli s kisom v osnovni šoli.
Mulci jih zaenkrat še niso prinesli. HB.
Jaz sem se pa kot otrok uspešno izognila takih stvarem, tako da je bil zato tak šok, ker si mi ni niti sanjalo kako to zgleda. No, zdaj vem. :) In nočem več probat. Hehe.
Objavite komentar
Hvala za besede, ki blogu dajejo življenje..