Čeprav sem kdaj pa kdaj razmišljala tudi o tej obliki študijskega življenja (sploh, ker kot ljubljančanka nisem nikoli nikamor šla) se za to pot nikoli nisem odločila. Prav? Narobe? Hja, nikoli ne bom vedela. Še vedno pa živim v prepričanju, da se vse zgodi z razlogom.. In ker mi trenutno v življenju res ni hudega, sem se očitno kar pravilno odločila. Bog ve, kje bi se znašla, če bi nekoč spakirala kufre in šla..
Se je pa kar nekaj prijateljev odločilo za to pot. Ena izmed njih je ravno na poti.
Tole je dobila za popotnico:
Ko gre tvoja pot od tod, slovo naj bo objem dveh rok!
Pesmica od Nine za Nino. :)
3 komentarji:
Hvala še enkrat.
Ne bi mogl bul zadet..vsakič, ko pogledam, me spomni na dom in na vas. Hvala :)
Točno to je bil stavek, ki je mene letos iz ideje, da bom pa za dopust kar doma, brcnil na Iž in na nepozabno doživetje, ki mi je ogromno dalo. Točno tak stavek.
Malo brskam po lušnem blogu, berem simpatične zapise in se navdušujem nad idejami, ustvarjalnostjo...
Pridem zagotovo še velikokrat pogledat!
Pa hvala za prijazne komentarje v brlogu ;)
O Veverca, hvala. :) Tudi mene tale stavek marsikdaj brcne na zrak; pa čeprav samo na enourni sprehod. Zavedanje, da se lahko "gibamo" okrog. Neprecenljivo. :) Na še veliko zgodb!
Objavite komentar
Hvala za besede, ki blogu dajejo življenje..