In to je najlepša pesem.

Če že drugega ne napišem..

Naj objavim vsaj najlepšo novico pod soncem.

Že skoraj štiri tedne nimamo več prostega sedeža v avtomobilu.

PAVLA

10.10.2016

♥ ♥ ♥ ♥ ♥

Služba, služba, službica.

Služba.

Naš vsakdan je malce obrnjen na glavo. In hkrati urejen.

Jaz v službi, Mož na porodniški. 

In doma me zvečer čaka kosilo.

Po treh letih spet domujem, kraljujem, berem, žalujem, se smejem, pojem, ustvarjam.. Med knjigami. Opravljam službo za katero veliko ljudi pravi, da je za njih sanjska. Služba, kjer lahko skoraj v enem dihu preberem knjigo. In se zraven še kvalitetno nasmejim. Trenutno mi paše.

A ker vem, da ne bo za dolgo, priznam, da mi je že zdaj malce hudo. Ker je idej še polno. In ker oči vidijo veliko. Ker imam rada knjige. In branje. In otroke. In vse. Samo urnika ne. 

Sam.

Sam

Niko Grafenauer

Pedenjped se sam oblači,

sam počeše in umije, 

čeveljčke si sam skrtači,

sam se s čepico pokrije.

Sam gre v širni dan na pot,

sam preudari kod in kam.

A čeprav je tak gospod,

svečke ne obriše sam!

 

In čeprav naš Pedenjped kdajpakdaj tudi svečko sam obriše, ima včasih težave pri obuvanju čevljev. Da bi mu malce olajašala odločitev, kateri čevelj paše na katero nogo, sem mu v notranjost narisala sonce. In tudi zato, da bi ga kot Kekec imel vedno s seboj.

Rišem snežinke.

Tudi naša moja delovna miza se pripravlja na december. Tokrat je nastala čisto preprosta voščilnica v enem sloju. In čeprav nikoli nisem prav rada in dobro risala, se kakšnih lahkih figur kot so snežinke, vseeno lotim. Voščilnico prijavljam na izziv #120 na Craftalnici. Naj bo še tako preprosta, narejena je z dobrimi in prijaznimi mislimi, kar ogromno šteje. In srečno ustvarjanje, mirno roko in dobre ideje vsem ustvarjalkam.

Jesen. V naravi in doma.

Podaljšani vikend nam je postregel s krasnim vremenom. In kar greh bi bil, če bi ga preživeli med štirimi stenami. Tako smo izkoriščali sončne žarke, se malo potepali in iskali zaklade. Tiste na zemljevidu in tiste, ki nam jih podarja mama narava. V gozdu smo nabrali polno plodov in nato doma po navdihu Anjine police letnih časov, pripravili krožnik jeseni. Ki sedaj krasi našo kuhinjsko mizo. In pravo veselje je bilo opazovati male roke, ko so zaklade nabirale, spraševale kaj je to in pobrano skrbno pospravljale v košarico. Naslednjič bo potrebno vzeti s seboj Košaro. 

 

Jesenski krožnik sta sama ustvarila sedemletnica na počitnicah in naš skoraj triletnik. Najbolj zabavno pa je bilo drobljenje suhih listov in posipanje drobtinic po krožniku (mami, lej sneži!). 

Jesen je čudovita!