O praznovanju.

In o tem, kako sem (s)pekla svojo prvo alergijsko torto.

Čeprav otroci po večini svoje prve rojstnodnevne torte še ne jedo, sem si vseeno želela pripraviti tako, ki jo dovoljuje naša alergijska dieta. Da bom lahko brez skrbi pustila, da mali namaka prste in tudi kaj poiskusi. In da naredim malo vaje za takrat, ko jo bo zares treba speči. Tako sem se lotila svoje prve veganske tortice. Po prebranih mnogih receptih in nasvetih, sem se odločila za čokoladno-bananino tortico. Ker pa naša dieta tudi oreščkov ne dovoljuje (ki so v veliki večini veganskih receptov, osnova), se je zataknilo že pri pripravi biskvita. Kljub opozorilom, sem trmasto vztrajala in namesto biskvita je nastal.. En navaden podplat. :) Tale recept sicer obljublja biskvit, katerega lahko razrežeš na tri oblate, ampak čeprav sem se recepta držala skoraj kot pijanec plota (le margarino sem zamenjala s kokosovim oljem) je nastal en sam samcat nizek in suh piškot. Z vsem spoštovanjem do avtorice objave na forumu.. Tole ni podobno biskvitu. Ali pa sem jaz totalno falila pri pripravi in obstaja kakšna skrivnost, za katero še ne vem. Kljub vztrajnemu namakanju z riževim mlekom, je biskvit ostajal suh, mleko pa je teklo mimo, tako da je bila povrh vsega še kuhinja zapackana. :) In tako sem se utrujena od razmišljanja odpravila spat in pripravo torte preložila na dan D. 

In prišlo je jutro. Dragega sem poslala po že preizkušeno mešanico za brezglutenske mafine in se ponovno lotila peke. Tokrat je uspelo. Mešanici sem dodala še eno žličko jajčnega nadomestka in biskvit je uspel. Tortico pa sem na koncu sestavila tako:

- podplat sem namazala z veganskim kakavovim namazom in obložila z bananami,

- čez sem položila plast biskvita, katerega sem izdatno navlažila s čokoladnim riževim mlekom,

- biskvit sem obložila z bananami in čez namazala kremo.

Kremo sem pripravila takole. V mikrovalovki sem stopila 200g nemlečnega nadomestka mlečne čokolade (pa naj se sliši še tako trapasto :)) ter 100g temne čokolade. Stepla sem 600ml kokosove smetane, dodala semena vanilijevega stroka ter ohlajeno čokolado. Kremo sem premazala čez biskvit in ob robu tortice. Rob torte sem okrasila še z riževimi kosmiči.

In rezultat? Kljub zapletom, uporabljenim sestavinam, slabi volji in vsem kar paše zraven je bila tortica odlična. Vsaj meni. In glede na to, da je do danes ostal samo se še en minimini košček, je bila všeč tudi ostalim. 

O praznovanju pa ne bom izgubljala besed, ker je o tem odlično napisal že moj Mož. Tako. Drugo leto bo tortica še boljša. Mogoče se pa do takrat že znebimo kakšne alergije. ;)

Bananin kolač. Brez mleka, jajc in glutena.

Rešitev za takrat, ko ostajajo banane. Še en meni všečen recept iz sestavin, ki jih dovoljuje naša dieta. Če zmešaš banane in kakav, mora uspeti. Čeprav priznam, da mi gredo banane počasi že na živce in jih jem samo zato, ker so polne energije, vitaminov, kalija. In v takem kolaču, se tudi malo skrijejo. Če je pa zraven še šalca kave in riževa smetana, jih pa skoraj ne čutim več. In dan je takoj lepši. 

Veganski bananin kolač brez glutena

120g riževe moke

2 žlički pecilnega praška iz vinskega kamna

ščep soli

malo sode bikarbone

20g kakava v prahu

3 zrele banane

5 žlic kokosovega sladkorja

80ml kokosovega olja

1,5dcl riževega mleka

vanilijev strok

Pečico segrejemo na 180°C. Banane zrežemo na koščke, prelijemo z riževim mlekom in spasiramo v kašo. Če želimo večje koščke, lahko samo pretlačimo z vilico. Prilijemo kokosovo olje, dodamo sladkor in semena vanilije ter dobro premešamo. Moko zmešamo s soljo, pecilnim praškom, sodo bikarbono ter kakavom in dodamo bananini mešanici. Premešamo, da se vse sestavine navlažijo. Model namastimo z oljem, vlijemo mešanico ter pečemo približno 40 minut.

Brez slabe vesti.

Pred dnevi sem se prvič lotila peke piškotov za našega malega alergika in seveda tudi zame. In ker z rezultatom nisem bila prav zadovoljna, sem morala poskusiti še enkrat. Tokrat je uspelo bolje. In lahko rečem, da so tudi mafini, pripravljeni brez glutena, jajc, mlečnih beljakovin in oreščkov, lahko okusni. Sicer se mi je okus verjetno že malo spremenil in privadil na novo prehrano, pa vseeno so mi dovolj dobri, da jih bom še spekla. S kakšnim popravkom in nadgradnjo seveda. Tokrat so bili za moj okus malce presladki, pa tudi kakšna vanilijeva semena bi dodala, če bi jih imela. Je pa po skoraj štirih mesecih stroge diete vse, kar vsaj malo diši po čokoladi, odlično. In zavedanje, da se lahko sladkamo brez slabe vesti, tudi nekaj šteje.

Veganski čokoladni mafini

2 žlici chia semen + nekaj vode
1dcl riževega mleka
1 banana
40g kakavovega masla
2 žlici kakava v prahu
150g kokosovega sladkorja
100g riževe moke
žlička pecilnega praška iz vinskega kamna

Chia semena prelijemo z vodo in pustimo nekaj ur ali čez noč, da nabreknejo. Pečico segrejemo na 180°C. Banano pretlačimo in dodamo riževo mleko ter namočena chia semena. Prilijemo stopljeno kakavovo maslo ter dodamo sladkor. Dobro premešamo. Dodamo še kakav v prahu, riževo moko ter vinski kamen. Razdelimo v modelčke ter pečemo približno 20 minut.

Strah.

Je votel.
Okrog ga pa nič ni.

Že velikokrat se je izkazalo, da je bil moj strah odveč. Na več področjih. In čeprav sem zadnja leta in sploh z materinstvom postala že kar spretna v kuhinji (no, vsaj meni se tako zdi :)) imam pred nekaterimi stvarmi še vedno rešpekt. Na smrt me je strah kakšnih slivovih cmokov, njokov, ajdovih žgancev, da bo pečenka suha. Jedi, katere imam zelo rada, ampak je strah pred tem, da bo namesto okusnega obroka nastalo skropucalo, kar velik. Na spisku pa je seveda tudi nekaj sladic. In med njimi je vedno kraljevala rolada. Ampak tokrat se je na srečo spet izkazal zgornji rek. Po vseh prebranih receptih in komentarjih sem se dokončno odločila, da se je lotim. Zapišem moj postopek, če je med vami slučajno še kakšna gospodinja z roladofobijo. Poskusila je sicer nisem, ampak glede na to, da je prva pošla s krožnika.. Predvidevam, da je bila dobra.

Lešnikova rolada s kislo smetano

Sestavine za dve manjši roladi:

100g mletih lešnikov 
100g sladkorja
semena vanilije (pol stroka)
en vanilijev sladkor
8 jajc
400g kisle smetane
sadje po želji

Pečico z ventilacijo segrejemo na 190°C. Lešnike prepražimo, da zadišijo in jih zmeljemo. Ločimo rumenjake in beljake. Semena vanilije pomešamo s sladkorjem in vanilijevim sladkorjem. Iz beljakov stepamo sneg, kateremu dodajamo sladkor. Nato izmenično dodajamo še rumenjake (še vedno mešamo na nižji hitrosti) in mlete lešnike. Dva pekača (klasična iz pečice) obložimo s papirjem za peko in maso enakomerno razmažemo. Pečemo 10 minut (jaz sem pekla oba pekača naenkrat). Ko sta roladi pečeni, zmočimo kuhinjski krpi in roladi preložimo. Rolad ni potrebno nič prevračat, samo premaknemo iz pekača na krpo. Pustimo približno 10 minut, da se ohladita, nato ju namažemo s kislo smetano (200g na rolado). Po želji lahko obložimo tudi s sadjem. Roladi zvijemo in ju preložimo na alu folijo, zavijemo in čez noč pustimo v hladilniku (ali vsaj nekaj ur).

Tako. Strah pred rolado premagan.

Na spisku pa še vedno ostajajo krofi, potratna potica, prekmurska gibanica, žepki z marmelado.. 

Pa še kaj bi se našlo.

Pa vas? Je tudi česa strah? 

Kuhamo slovensko.

Kaj izbrati, skuhati, pojesti v tej poplavi raznoraznih kuharskih knjig, oddaj in spletnih strani? Kljub temu, da rada pogledam vse kuharske ustvarjalce od Oliverja do Rudija na 24kitchen (tudi zakonca Novak pogledam, samo malce moram znižat jakost zvoka :)), včasih najbolj paše vzet v roke klasično slovensko kuharico. In speči navaden, bel kruh. Brez hude filozofije.

Beli kruh sestre Nikoline

1kg namenske moke

1 žlička soli

3 dag kvasa

polovica žlice sladkorja

7,5 dl toplega mleka ali vode

1 dl toplega olja ali 10-12 dag margarine

Moko presejemo v skledo, ob steni damo sol. V treh žlicah toplega mleka raztopimo kvas in polovico žlice sladkorja ter zlijemo v jamico sredi moke. Po kvasu posipamo 2 žlici moke in pustimo vzhajati. Ko se dvigne, prilivamo mleko, da zamesimo mehkejše testo. Prilijemo toplo olje ali raztopljeno margarino in testo pregnetemo. Pokrito naj na toplem vzhaja eno uro in pol. Vzhajano testo še malo pregnetemo in preložimo v pehar ali primerno skledo, ki smo jo pokrili s prtičem in potresli z moko. Površino testa rahlo pomokamo in pokrijemo z vogali prtiča (ali z drugim prtičem). Vzhaja naj eno uro. Potem testo obrnemo na namazan pekač. Hlebec po vrhu dvakrat ali trikrat zarežemo z nožem in postavimo v pečico, ogreto na 200°C. Ko dobi lepo rjavo barvo, temperaturo znižamo (po približno 10-15 minutah). Pečemo ga skupaj 50 minut. Pečen hleb preložimo na desko in pokrijemo s prtičem. Če želimo lepo skorjo, pečen hleb takoj namažemo z oljem.

Priznam. Malo sem goljufala pri kvasu; dodala sem kar celo kocko, torej 42g, ker nisem vedela kaj naj s preostankom. Pri ostalih sestavinah pa sem se odločila za pol mleka pol vode ter za olje, ker margarine v naši hiši ne poznamo. Postopka pa sem se dejansko držala od začetka do konca, kar je zame kar malo čudno. Ponavadi uberem kakšno bližnjico. Tokrat pa sem naredila vse; od presejanja moke in zavijanja v prtič do končne masaže hleba z oljem. (Tisti del s prtičem bo treba še malo naštudirat. Se mi je na spodnjem delu kruh kar konkretno prijel.) In rezultat? Meni je kruh odličen. Verjetno do zdaj najboljši hleb kar sem jih spekla. Za naš okus je morda malo premalo slan, tako da bom naslednjič dodala še malo soli.

Na katere kuharje in kuharske bukve pa vi prisegate?

Klasika vs. Moderna.

Eno testo. Dva različna piškota. Prvi so tisti klasični, ki smo jih vedno jedli namakali v mleko ali čaj pri stari mami. Drugi pa.. Klasični piškot v moderni preobleki. Že skoraj malo kičasti. Nekje med piškotom, pito, tortico..

Tole je bilo potrebno sprobat. Zelo nezaupljivo in zgolj iz firbčnosti sem se podala v tale "recept". Najbolj me je zanimalo, če se piškoti lepo spečejo tudi v pekaču za mafine in če se jih potem brez hujših muk iz pekača tudi odstrani. Za vse, ki vas kaj podobnega mika; res je simpl kot izgleda na original sliki, tako da kar pogumno.

Za testo:

300g moke

200g hladnega masla

100g sladkorja

1 jajce

Zgnetemo in damo počivat. Razvaljamo, izrežemo piškote in pečemo približno 10 minut na 200°C.

 

Pekača za mafine ni potrebno nič namazat, ker je že v testu dovolj masla. Prav tako ne potrebujete papirja za peko. Je pa fajn piškote pred peko malo preluknjat, da se ne napihnejo preveč. 

Za kremo stepemo 50 ml sladke smetane. Tik pred koncem stepanja dodamo eno veliko žlico mascarponeja in eno čajno žličko Lino lade (Nutele, stopljene čokolade..). Po želji lahko nadevamo s kakšnim sadjem in vanilijevo kremo. Možnosti je neskončno, priprava pa super enostavna. In poleg tega da so piškoti klasično dobri, so tudi moderno lušni za pogledat. To pa tudi nekaj šteje. 

Kaj pa vam bolj diši? 

Klasika ali moderna?

Jesenske mini tortice.

Mmmm. Dišijo. Po jeseni. In malo že po zimi. In po medenjakih.

In čeprav medenjakov nimam ravno rada, so mi tele tortice odlične. Osnovni recept sem našla tukaj. Ker pa sem količine sestavin glede na situacijo v domači kuhinji rahlo spremenila, je spodaj zapisan še "moj recept".

Sestavine za 12 tortic:

• 100g celih mandljev (praženih v pečici)
• 300g hrušk (teli grami veljajo za že olupljene in izkoščičene hruške)
• žlička vanilijevih semen
• žlička cimeta
• pol žličke mletih klinčkov
• 130g moke
• pol žličke pecilnega praška
• žlička sode bikarbone
• majhen ščepec soli
• 80g mehkega masla
• 100g rjavega sladkorja
• 2 jajci

Sestavine za kremo:

• 150g sladke smetane
• 250g mascarponeja
• veeeeeliiiika žlica medu

Pečico segrejemo na 180°C in v njej 10 minut pražimo mandlje. Ko se ohladijo jih sesekljamo v multipraktiku. Hruške olupimo in očistimo ter jih narežemo na koščke. Dodamo začimbe in premešamo. Posebej zmešamo moko, pecilni prašek, sodo bikarbono in sol. Maslo penasto zmešamo s sladkorjem in jajci. Nato na roke vmešamo hruške in moko, da se sestavine povežejo. Napolnimo modelčke in pečemo 25 minut na 180°C. Za kremo stepemo sladko smetano, tik pred koncem znižamo hitrost stepanja in dodamo med ter mascarpone ter stepemo do konca. Ko so tortice pečene in ohlajene, jih okrasimo s kremo in po njej pokapamo še malo medu.

Pa še to. Če se vam slučajno kdaj zgodi, da poči vrečka za brizganje kreme; 

Silver alias MacGyver tape je zakon! :)

Dober tek!

NS: jabolčna marmelada.

Obožujem marmelade. Domače. Brez črke E. Za katere vem iz katerega drevesa je kaj padlo in kaj je poleg sadja še v kozarcu. Trenutno naša kuhinja diši po jabolkih. Tale je bila kuhana še iz tistih ta kislih, ne ravno najbolj zrelih, zato je v njej malo več sladkorja. Čeprav bi ga brez skrbi lahko dala manj; je čisto dovolj sladka. 

800g kislih jabolk

1 vanilijev sladkor

200g sladkorja

en vanilijev strok

cimet in mleti klinčki po okusu

Jabolka operemo, očistimo in narežemo na majhne koščke. Damo v posodo, posujemo s sladkorjem, dodamo semena vanilijevega stroka (strok lahko tudi kuhamo zraven, pred miksanjem pa ga odstranimo) ter začimbe. Kuhamo dobre pol ure. Medtem operemo kozarce in jih za nekaj časa položimo v pečico, ogreto na 110°C. Nato jabolka s paličnim mešalnikom zmiksamo kolikor želimo, še malo pokuhamo, prelijemo v kozarce, zapremo s pokrovčki in za par minut postavimo na glavo. Čez noč ohladimo, potem pa pospravimo na hladno.

Za malo kiča kozarčkom dodamo blago in na listke* zapišemo kaj je v njih. 

Pa dober tek!  

* tagce si lahko natisnete tukaj

Rdeča.

Rdeči sadeži so zreli,

jih nabiram vrh drevesa,

ta gre v usta, ta v košaro,

te obesim za ušesa.

Čeprav se mi je včeraj zaradi vsega izkoščiščevanja že malo zanohtalo in sem skoraj izustila par krepkih, jih imam vseeno zelo rada. Češnje namreč. Tiste velike in rdeče, pa tudi tiste drobcene, že skoraj črne. Take smo nabrali pred nekaj dnevi. Bojda so divje.

Po velikosti in barvi so bolj podobne višnjam kot češnjam, po okusu pa.. Na višnje niti malo ne spominjajo. :) Nekaj se jih že veselo namaka v domačem šnopcu, nekaj jih je romalo v marmelado, nekaj pa v skrinjo. Kar pa ni bila najboljša ideja. Ker po strukturi niso niti najmanj tako čvrste kot navadne češnje, se med izkoščiščevanjem močno speštajo in izgubijo kar nekaj dragocenega soka. Tako da v prihodnje; note to myself; tele ta divje skuhaj kar v marmelado. :) In jih razmesari direktno nad loncem v katerem se bo marmelada kuhala. Kakšne bodo namočene bo povedal g. G., jaz sem do nadaljnega spet abstinent. Marmelada pa.. Taka za na žlico!

Še angelčki bi jo jedli, če bi ritke mel.

Domača češnjeva marmelada

1kg češenj

3 žlice želirnega sladkorja

2 žlici rjavega (Dark Muscovaldo) sladkorja

Češnje preberemo, operemo in nad loncem izkoščičimo. Kuhamo jih do vretja, nato ogenj malo znižamo in jih s paličnim mešalnikom spasiramo. Spet zavremo in počasi dodajamo obe vrsti sladkorja. Na srednjem ognju vremo 15 minut in nato naredimo test na krožničku (nekaj kapljic marmelade kapneš na krožnik, če se strdi je kuhana). Kozarce operemo, jih nekaj minut grejemo v pečici ogreti na 100°C, vanje nadevamo marmelado, zapremo in za minutko obrnemo na glavo.

Potem pa uživamo.

Kuhinja.

. pri nas v decembru diši po piškotih, cimetu, klinčkih, jabolčnem kompotu, 

čokoladni piti..

Pa tudi po vanilijevem likerju in kokosu. 

Rafaello - klikni tole.

Izdelamo škatlico; navodila so tukaj, jo obložimo s peki papirjem, napolnimo s kroglicami in zavežemo. 

Vanilijev liker

V liter mleka stresemo 120g sladkorja, izdolbena semena enega vanilijevega stroka (in tudi strok) in en burbon vanilijev sladkor. Posebej zmešamo en vanilijev puding, 40g sladkorja in par žlic mleka. Skuhamo po navodilih za puding. Pusitmo, da se čisto ohladi. Potem dodamo dve žlički vanilijeve esence in dva deci pa pol ruma. Nalijemo v flaške, jih malo okrancljamo in razveselimo svoje prijatelje (ali sami sebe).

Pa na zdravje!

Vikend.

Spet je bil pester in spet je prehitro minil.

Medtem ko je G. delal v otroški sobici, sva z malim odšla na razstavo malih živali. Tam sva našla najlepšega petelina, najglasnejšo kokoško, najbolj pisanega papagaja in najbolj plašljivega zajca. Pa še golobčke za zaljubljene in še kaj bi se našlo. B. je vriskal kot veseli pastir. 

Imeli smo obiske in se veliiiikoooo igrali. Jedli smo račke in medvede, lovili podgane, brali knjige, peli in plesali ter se skrivali v hiški.

 In se seveda tudi sladkali.

Za košarico naredimo klasično 3:2:1 (moka:maslo:sladkor) krhko testo, ga razvaljamo (po tem, ko je eno kitico odspalo v hladilniku) in iz njega izrežemo kroge. Kroge spečemo na na glavo obrnjenem pekaču za mini mafine. Ene 15 minutk na 200°C. Odvisno od debeline testa in pečice. Medtem skuhamo karamelo in naredimo ganache - v posodo nalomimo 200g temne čokolade in dodamo žlico masla, zavremo 100g sladke smetano in z njo prelijemo čokolado in maslo. Mešamo dokler ne nastane lepa,gladka krema. V posodice iz testa damo najprej malo karamele, čez pa čokolado in posujemo z mandlji. Potem pa za kakšno uro v hladilnik.. Njami!

Za zaključek vikenda pa nas je obiskal dobri in prijazni stric z dolgo, belo brado.

Nam res ni dolgčas. Lušno nam je pa tudi na stoto potenco. 

Vikend je zakon!

Palme, banane in kokos.

Ko si med peko mafinov ves čas prepevaš tole pesmico so v igri banane in veliko kokosa. In sanjarjenje o poležavanju pod palmami borovci. Včeraj je bil čas za žreb. In ker je bilo ravno šest komentarjev, sem se odločila, da bo najbolje da kar vržem kocko. In kocka se je ustavila na številki..

Anita, čestitke! Sporoči prosim svoj naslov, da pošljem nagrado. In potem boš lahko tudi sama preizkusila "Zanzibar" mafine. :) Vsem ostalim pa hvala, ker ste se igrale z mano..

Prijeten nedeljski večer želim.

Igramo se.

Sladkosned 

Niko Grafenauer

V pedenjcarstvu umno vlada

visočanstvo Pedenjped.

Tam se toči limonada

in ponuja sladoled.

Torta, puding, čokolada,

vse leti v prepad brez dna.

V pedenjcarstvu je navada,

da se car ves dan sladka.

Kakor boben se napoka,

niti hip ni praznih ust.

Potlej se krivi in stoka,

v posteljo gre na dopust.

Ker je danes svetovni dan otroka in ker sem zadnje čase prejela toliko darilc, da je lepo, da tudi sama kaj podarim naprej, se bomo spet malo igrali. Tokrat s sladkimi stvarmi. Sodelujete lahko vsi, ki boste v komentar zapisali, katero sladico ste kot otrok imeli najraje. Čas imate do petka, 23.11. do polnoči. 

In nagrada.. 

Martinova nedelja in žreb.

Po opravljeni državljanski dolžnosti/pravici smo dopoldne preživeli na Brniku. In končno dočakali prihod naše alpinistične odprave Janak 2012. Ozračje je bilo nabito z vsemi oblikami pozitivnih čustev. Vse od solz sreče do nasmehov čez cel obraz. Tako kot se spodobi in je pravično. 

V družinskem krogu pa smo popoldne preživeli ob močno obloženi mizi. Poleg "Martinovega piščanca" je mizo krasila tudi rojstnodnevna torta, pa čeprav že več kot en mesec kasneje. 

Ker je praznoval naš Modri dirkač, je v dar dobil tudi čisto poseben obesek. 

Poleg državljanske pa je bila moja dolžnost tudi, da izžrebam dobitnico uhanov. In ker sem na to včeraj zaradi polnega in pestrega dneva malo pozabila, sem to opravila danes.  

IN...

Uhančke DOBI...

Mtka Uri, sporoči svoje barvne želje ter naslov. Ostalim pa iskrena hvala, ker ste se igrale z mano. V kratkem obljubljam novo nagradno igrico, tako da ostanite na liniji. ;)

Preplet tedna.

Preplet.

 Roke.

Sonce.

Dež in sneg.

 

Pester preplet.

Tako v naravi, kot tudi v življenju.

Lušno nam je!

Vik-end

Kot še vsak, je tudi ta prehitro minil.. Nekaj utrinkov.

Malo nostalgije.

V spomin na šolske dni, navihane in razigrane izlete, na sok in sendviče v ruzaku. Meni jih je mami sicer ponavadi zavijala v folijo, moj dragi pa si želi imeti take, zavite v prtičke. :)

Veliko sladkanja.
Češnjeva pita
Torta z breskvami in vanilijevo kremo

Malo potepanja.
In nabiranja klopov.

Za tole razvozlat pa potrebuješ kaj nekaj poznavanja svoje okolice in tudi malo domišljije. :)

 Malo pobiranja plodov narave.
Kar je še ostalo. :)

In za lahko noč še..

Malo čarovniško-zeliščarskega pacanja v kuhinji.

Vik-end je zakon!

Vik-end

Ker je G. odšel na "službeno potovanje" (beri: službene počitnice v toplicah :)) sva z malim odšla na počitnice k babici, dedku in stricem. Počeli smo tole..

Se sladkali z jabolčno pito..

Za podlago krhko testo, narejeno po tem receptu.

Krhko testo sem najprej malo spekla (tako kot piše v receptu), medtem olupila štiri jabolka, jih naribala in jih potresla z vanilijevim sladkorjem. Za nadev sem najprej penasto zmešala tri rumenjake, 100g sladkorja in en bourbon vanilijev sladkor. Potem sem dodala 250g domače skute (njaaami) in 150g domače smetane (še bolj njaaaaami). Beljake sem stepla v sneg in jih narahlo vmešala v maso. Na krhko testo sem najprej dala jabolka, čez pa še skutino-smetanov nadev. Do konca spekla, ohladila, potresla s sladkorjem v prahu in pojedla. No, ne sama. :)

Se igrali s kosilnico in grabljami..

Ali ni vonj sveže pokošene trave eden najbolj dišečih?

Medtem ko smo tisti med 22 in 50 fizičarili, so se tisti pod 1 in nad 53 crkljali.. :)

Na poti domov.. Sicer nisem ujela, ali je bila štorklja tokrat dejansko doma. Sem jo pa prejšnji teden videla, kako se je pretegovala in štela avtomobile; samo aparata takrat ni bilo pri roki.

 

Dragi pa je tudi na počitnicah mislil name. Kakopak. ;)

 

Lušno nam je!