Prstna igrica.

Prstna igrica 

Kje je prstanček, kje je prstanček?

Tukaj sem!

Kako si kaj prijatelj?

Oo, dobro, hvala lepa!

Grem domov. 

Za vsakega nekaj.

Iz Miklavževe delavnice.

Kvačkani prstani VRTILJAK.

♥ ♥ ♥

Zažigam.

Fanta spita. Jaz pa luftam stanovanje. Ja, zažgala sem kosilo. Kar se mi zadnje čase kar preveč pogosto dogaja. Današnja žrtev: sojini polpeti. Čeprav jih ponavadi pečemo v pečici, sem jih danes za spremembo vrgla v ponev, enkrat obrnila, potem pa na njih malce pozabila in se zamotila z dogajanjem izven kuhinje. Na njih me je ponovno opomnil netakozeloprijeten vonj in dimna zavesa, ki je prekrila kuhinjo. Priznam; čas kosila je zame najbolj stresen del dneva. Celo dopoldne razmišljam kaj naj skuham (če je dober dan že zjutraj vem, kaj bom v pol ure sčarala) in ko odbije 11. ura in je potrebno nekaj dat v lonce.. Mi na pamet ne pade nič novega, pa je spet na vrsti dobra stara zelenjavna župa/makaroni/rižota na tisoč in en način. O tem kako kvalitetno sem prejšnji teden zažgala rižoto raje ne bom govorila. O mlečnem gresu pa sploh ne. In o grudastih presenečnjih v njem. Tolažim se s tem, da so kljub vsemu lonci prazni in želodčki vseeno malo polni. Čeprav so bili današnji sojini polpeti res višek in so presegli mejo užitnosti. Zadnje čase imam občutek, da so vse moje kuharske sposobnosti izpuhtele nekam v neznano. Tako da.. 

Drage stay-at-home mame in drugi mimoidoči.. 

Kaj skuhate vašim malčkom in seveda tudi sebi? V slabe pol ure, če se da. :) Vesela bom vsakega namiga, sploh pa takega, ki ima zelo malo možnosti, da se zažge.

Turbo kvačka.

Takoj, ko so se uši odločile zapustiti našo hišo, sem vklopila turbo kvačko in dokončala nekaj že začetih stvari. Končni izkupiček: dvoji grelčki, dve čopkasti kapi, ena mobi srajčka in še nekaj drobnarij za povrh. Vesela!

Lasje.

Priznam. Prišle so mi do živega. Me pahnile v skoraj obsedeno pregledovanje in pranje. In tudi povzročile manjši ustvarjalni krč, ki na srečo počasi popušča. Govorim o "domačih ljubljenčkih", ki nikomur niso prav nič ljubi. In čeprav nikoli nisem bila strašna dolgolaska, mi do striženja vseeno ni bilo (sem pa v nekem najslabšem momentu skoraj prijela za škarje in mašinco). Ker lasje.. So le lasje. Kako smo se prejšnji teden spopadali z uškami je opisal že moj Mož, jaz dodajam samo še tole.. Ne zaupajte napisom na šamponih proti ušem! S prijetnim vonjem po žvečilnih gumijih in podobno. Japajade! Mogoče res ne smrdi strašansko, ampak na laseh vseeno pusti zelo močan vonj. In ta vonj, pa naj na začetku še tako lepo diši po bombonih, spominja (in opominja) na to, da so se v laseh udomačile male živalce. In ta občutek resnično ni prijeten. Veselje, ko si lase končno umiješ z dobrim, starim šamponom.. Neprecenljivo.

Žreb.

Male ročice so premešale in izbrale novo lastnico novembrskih grelčkov.

Ana, čestitam! 

 Vsem ostalim pa srčna hvala, ker ste se igrale z mano.

Lep začetek Adventa želim..