Neroda.

Vse je enkrat prvič. Tokrat nažalost.

Bi bila čisto srečna, če bi ta "prvič" preskočila.

Rdeča.

Rdeči sadeži so zreli,

jih nabiram vrh drevesa,

ta gre v usta, ta v košaro,

te obesim za ušesa.

Čeprav se mi je včeraj zaradi vsega izkoščiščevanja že malo zanohtalo in sem skoraj izustila par krepkih, jih imam vseeno zelo rada. Češnje namreč. Tiste velike in rdeče, pa tudi tiste drobcene, že skoraj črne. Take smo nabrali pred nekaj dnevi. Bojda so divje.

Po velikosti in barvi so bolj podobne višnjam kot češnjam, po okusu pa.. Na višnje niti malo ne spominjajo. :) Nekaj se jih že veselo namaka v domačem šnopcu, nekaj jih je romalo v marmelado, nekaj pa v skrinjo. Kar pa ni bila najboljša ideja. Ker po strukturi niso niti najmanj tako čvrste kot navadne češnje, se med izkoščiščevanjem močno speštajo in izgubijo kar nekaj dragocenega soka. Tako da v prihodnje; note to myself; tele ta divje skuhaj kar v marmelado. :) In jih razmesari direktno nad loncem v katerem se bo marmelada kuhala. Kakšne bodo namočene bo povedal g. G., jaz sem do nadaljnega spet abstinent. Marmelada pa.. Taka za na žlico!

Še angelčki bi jo jedli, če bi ritke mel.

Domača češnjeva marmelada

1kg češenj

3 žlice želirnega sladkorja

2 žlici rjavega (Dark Muscovaldo) sladkorja

Češnje preberemo, operemo in nad loncem izkoščičimo. Kuhamo jih do vretja, nato ogenj malo znižamo in jih s paličnim mešalnikom spasiramo. Spet zavremo in počasi dodajamo obe vrsti sladkorja. Na srednjem ognju vremo 15 minut in nato naredimo test na krožničku (nekaj kapljic marmelade kapneš na krožnik, če se strdi je kuhana). Kozarce operemo, jih nekaj minut grejemo v pečici ogreti na 100°C, vanje nadevamo marmelado, zapremo in za minutko obrnemo na glavo.

Potem pa uživamo.

Bera.

..je bila za gozdne jagode kar velika.

Nasmeh pa še večji.

Sicer smo poleg jagod "nabrali" tudi kar nekaj klopov, ampak.. 

Na to se po lepo preživelem dnevu hitro pozabi. :)

Ne čakaj na maj.

Tole ni le začetek ene lušne pesmice, ampak.. Je velikokrat tudi čista resnica. Pa naj bo govora o pripravi na junijske izpite, o pripravi na sezono kopalk.. Če si želiš na kakšne apartmajske/hotelske počitnice, tudi predvidevam, da čakanje na maj ni najboljša izbira (jaz šotoristka se s tem ne obremenjujem :)).

Jaz pa vseeno kar čakam. In je tukaj že junij.

Čakam, da si bodo moji možgani kar sami zapomnili tisto kar si še morajo.. In zadnje čase tudi čakam, da se bodo objave kar same zapisale. Tudi tista objava, za katero sem si rekla, da pa res mora ugledati luč sveta. In ne samo počivati v mojih možganih. Objava s katero se je vse skupaj začelo.

Takole je bilo letos.

Dan za Gospodično/e. 

Kljub slabemu vremenu in komaj preboleli angini, nam je uspelo.

Naslednje leto pa spet (če nam ne bo kakšno dete prekrižalo načrtov :)).